Lučko ljudsko moško petje

V Lučah so že od nekdaj radi prepevali. Pesem je družila ljudi in jih spremljala ob vsakodnevnem delu, ob vasovanju, na gaudah, domačih veselicah, ofiranjih, svatbah … S pesmijo so praznovali razne družinske praznike, obletnice, oznanjali cerkvene praznike in podobno.

Stara navada je bila, da so fantje vsako soboto zvečer prepevali “na vasi” – torej ne samo v vasi Luče, temveč tudi v drugih zaselkih, kjer so imeli določena zbirališča, od koder se je pesem slišala na čim več strani.

Fantje z vasi so se zbirali na Spodnji vasi, v Podvolovljeku so se največkrat zbirali pri kmetu Podpečniku, Podvežani so peli na Jerjovi ravni, Podradušani na Nadlučkih njivah, Krničani pa na Metuljevih ali Majkovih njivah. S teh krajev se je pesem slišala vse naokrog, saj so bila ta mesta odprta za zven glasov. Včasih so peli po vseh vrhovih naenkrat.

Ljudsko moško petje na »treko in štrto« je v Lučah (in tudi po vsej Evropi) edinstveno. Način petja je sledeč: eden od pevcev začenja naprej, nekaj jih gre čez osnovni napev v intervalu terce, hkrati spodaj dodajo prvi bas in drugi bas. Ob zaključkih fraz pa dodajajo okrasek, pri čemer se nekateri glasovi povzpnejo čez vodilni glas kot tretji glas nad njim (treka) in drugi še čez kot četrti glas nad vodilnim (štrta).

Glasove zelo preprosto poimenujejo v svoji logiki in s svojim izrazoslovjem. Pojejo v počasnem tempu in ob zaključkih fraz zelo zadržijo ter dovolijo bogati harmoniji, da se razvije v polni zvok. Glede na to, da je pevcev veliko, se dejansko razvije tudi posebna jakost petja.

Takšen način petja je v Lučah ohranjen vsaj stoletje in ponosni smo, da jih tudi danes v precej obseženem sestavu lahko slišimo na raznih prireditvah v kraju in po vsej Sloveniji. Ponosni smo, da je ta posebna zvrst ljudskega petja vpisana v register nesnovne kulturne dediščine.