Zgodovina
Konec 12. stoletja
Poselitev lučke pokrajine se je začela po ustanovitvi benediktinskega samostana v Gornjem Gradu konec 12. stoletja. Naseljenci so prihajali iz gosteje poseljenih nižin, krčili so gozdove in jih spreminjali v obdelovalne površine.
V pisnih virih je vas Luče prvič omenjena leta 1241. V urbarju benediktinskega samostana iz leta 1426 je omenjena kot sedež davčnega urada samostanske gospoščine. Današnja občina je bila ponovno ustanovljena leta 1994.
“Vlcerji”
Gozd je že od nekdaj dajal celotni krajini in ljudem v njej odločilen pečat gospodarskega razvoja. Ljudje so les izkoriščali za svoje potrebe vse do časa, ko je dobival večjo vrednost na trgu.
Lučani so bili nekoč poznani kot odlični gozdarji ali po domače ‘vlcerji’, posebej pa so sloveli tako imenovani ‘rižmojstri’, ki so skrbeli za spravljanje hlodovine v dolino po strmih drčah ali rižah.
Gorniška zgodovina
Planinstvo in gorsko vodništvo imata v Lučah dolgo tradicijo. V začetkih so bili vodniki večinoma domačini, ki so na turah spremljali raziskovalce gorskega sveta.
Z ustanovitvijo Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva leta 1893 se je začelo organizirano urejanje planinskih poti in izvajanje vodniške službe, izdan je bil tudi prvi tiskani vodnik z opisom Savinjskih planin in letovišč. Le leto kasneje je bila na Molički planini zgrajena Kocbekova koča, prva slovenska koča v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Leta 1987 so v bližini koče zgradili kapelo svetega Cirila in Metoda, ki je danes druga najvišje ležeča kapela na slovenskem in v poletnem času priljubljen cilj obiskovalcev gora.
O nastanku Luč pripoveduje tudi ljudska pripovedka
Tamkaj, kjer so danes Luče,
so bile včasih same puste frate.
Po teh fratah pa so žalik žene z Raduhe planine pasle svoje ovce.
Neke noči pa so se ovce izgubile
in se razbežale po vseh bližnjih hostah.
Žalik žene so nacepile trske, prižgale luči
in noč za nočjo svetile po gozdovih ter iskale izgubljene ovce.
Ko pa so se tamkaj naselili ljudje
in si na fratah zgradili bajte in koče,
so žalik žene izginile v planino ter se skrile v zijavko.
Le ovce so ostale v dolini.
Namnožile so se, da lepših in številčnejših ni bilo v vsej dolini ob Savinji.
V zahvalo za ovce,
ki so jih žalik žene pustile v dolini,
ker jih niso mogle najti niti z lučmi,
so naseljenci novemu kraju vzdeli ime – Luče.
(Vir: Slovenska dežela v pripovedki in podobi)
