Presihajoči studenec
Presihajoči studenec je zanimiv izvir, v katerem voda niha v enakomernih časovnih presledkih.
Zaganjalka je poseben tip kraškega izvira, v katerem zaradi posebne sifonske povezave vodnih votlin pretok vode v krajšem ali daljšem presledku najprej narašča in nato upada.
Delovanje Presihajočega studenca pod Iglo je prvi podrobno opisal slovenski naravoslovec Ferdinand Seidl leta 1907 v knjigi Kamniške ali Savinjske Alpe.
Skalna stena za studencem je sestavljena iz skladov apnenca, ki visijo rahlo proti Savinji. Prepreda jih sistem razpok, skozi katere pronica voda. Vodni kanal, ki napaja izvir, je sprva ozek, kasneje pa se razširi v prostornejšo votlino. Temu sledi sifon in neke vrste skalni prag, ki je najverjetneje nastal zaradi premika skalne gmote ob eni izmed razpok.
Ko voda napolni votlino nad nivo skalnega praga, prične odtekati skozi sifon. Vlek iz votline potegne za seboj vso vodo, ki je nad zgornjim robom odprtine odtoka iz votline. Kanal, ki vodi od sifona do izvira, odvaja večjo količino vode, kot jo v votlino lahko dovede kanal, ki napaja izvir. S tem je omogočeno ritmično polnjenje in praznjenje votline.
Delovanje izvira je povezano s količino vode, zato v času nizkih voda in suše povsem presahne, ob močnem deževju pa lahko celo poplavi cesto. Njegovo periodično delovanje je danes le še redkokdaj vidno. Največkrat ga lahko opazujemo v jeseni ob močnem deževju ali zgodaj spomladi, ko se topi sneg.